Koncentracija na štartu da ali ne?

Ali je cilj koncentracija in zakaj ne?

V kakšnem stanju naj bi bil tekmovalec na startu in med tekmovanjem?

Kateri  možganski valovi omogočajo vrhunsko izvedbo?

»Zdaj pa se zberi!«, » Skoncentriraj se!«, » Daj vse od sebe!«, »Vozi na vse ali nič!«, »Koncentriraj se na  mehko zapestje…na žogo…na spodnjo nogo….«

To je nekaj floskul trenerjev tik pred nastopom, ko mislijo, da bodo s svojim zadnjim napotkom ali sugestijo potisnili športnika v tisto optimalno stanje, v katerem bo sposoben dati od sebe to, kar je pač sposoben. Na žalost je to v veliki meri vsa mentalna priprava, ki so jo deležni tekmovalci pred nastopom. Toda ali si sploh želimo skoncentriranega športnika na startu?

Mnenja o koncentraciji ter njeni uporabnosti, ki so več ali manj tradicionalna.

Številni športniki, trenerji in športni psihologi so prepričani o izredni pomembnosti koncentracije za doseganje dobrih rezultatov. Tako je Nideffer (1993) menil, da je sposobnost koncentriranja na nalogo skoraj univerzalno priznana kot najpomembnejši dejavnik na poti do uspeha. Njegovo trditev podpirata tudi Winter in Martin (1991), ki atlete svarita, da jih na vrh ne more spraviti nobena količina treninga, spretnosti ali motivacije, če se ob tem ne znajo skoncentrirati. Podobno meni Ortlick (1990), ko pravi, da če bi moral izbrati eno izmed mentalnih spretnosti, ki bi razlikovala med boljšimi in slabšimi športniki, bi bila to zagotovo njihova sposobnost osredotočenja oz. koncentracije na nalogo v prisotnosti distraktorjev.

Kaj  sploh je koncentracija?

Koncentracija pomeni urediti vse raztresene misli in občutke zavesti, jih osredotočiti v eno ali več točk, idejo, gib  ali kompleksen vzorec misli oziroma gibov in jih tam ohraniti.

Beggs, Depshire (1993) smatrata koncentracijo kot sposobnost ohraniti, kontrolirati pozornost na pravilnih, ustreznih mislih ali dražljajih iz okolja in se izogibati tistim, ki bi negativno vplivali na izvedbo naloge.

Iz definicij lahko vidimo, da morajo športniki najprej razlikovati med dražljaji, ki so v dani situaciji pomembni in dražljaji, ki so v dani situaciji nepomembni. To pomeni, da morajo s pomočjo nekega motiva oz. želje osredotočit svojo pozornost na določene dražljaje in jo tam obdržati.

 Vendar pa tako stanje med nastopom zahteva določen mentalni napor. Ali je to stanje, ki ga iščemo? Je to res optimalno, vrhunsko stanje, ki omogoči športniku, da pokaže VSE kar je sposoben ali celo več?

Študije vrhunskih nastopnih stanj

Močnejši dokazi za obstoj nekega drugačnega optimalnega vrhunskega nastopnega stanja  športnika, ob doseganju zares vrhunskih rezultatov v športu, prihajajo od vrhunskih  športnikov samih. Po njihovih besedah je to zaželeno, a nejasno stanje, za katerega obstaja več imen, nekatera od njih so cona, stanje stopljenosti s situacijo (angl. the flow state), idealno vrhunsko nastopno stanje, največkrat pa po domače rečemo, da je tekmovalec preprosto v formi. V tem stanju je športnik popolnoma zatopljen v dražljaje, ki so za nalogo pomembni, kot v nekakšnem transu, in upošteva le dražljaje, ki se nanašajo na izvajanje naloge, okolice niti ne zaznava, niti se je ne zaveda. Tako športnik razvije izredne  sposobnosti, ustrezne za dani šport. Ta opazovanja so napeljala Goulda, Eklunda in Jaksona (1992) k zaključku, da imajo optimalna nastopna stanja značilnost, ki se imenuje sposobnost usmerjanja v  posebno stanje vpletenosti, zavedanja dane naloge.

Športniki to stanje opisujejo nekako takole: »Naenkrat sem sprevidel, da smuči ne vozim več zavedno. Vozil sem nekako po občutku, šlo je kar samo od sebe, bil sem v neki drugi dimenziji.« (Alberto Tomba, alpski smučar, 1996)

Torej se zadeve dogajajo ne nek način avtomatično, same od sebe! Značilnosti tega stanja so tudi, da izvajanje ne poteka zavedno, da se procesiranje dražljajev in reakcije dogajajo hitro, hitreje kot če bi se nanje hote koncentrirali. Pa ne samo to! Naloge izvajajo brez  mentalnega napora in ne zmanjšujejo kapacitete pozornosti za izvajanje drugih nalog. To je zelo pomembno, saj vemo, da je le ta omejena.

Paradoksalno je, da športniki, ki  pri sebi poizkušajo analizirati tekmovalno stanje in razmišljati o izvajanju pravilnih gibov med samo izvedbo, to ponavadi povzroči slabši rezultat. Športnikom je torej bolje svetovati, naj pustijo, da stvari stečejo same od sebe (angl. let it flow), kot pa, da jih poizkušajo pripraviti do tega, da bi stvari stekle (angl. make it flow). Psihologi menijo, da poizkušanje ponovnega usmerjanja mentalnega napora v spretnost, ki je že avtomatizirana, sproži obratni učinek in ne izboljša izvedbo naloge, temveč jo poslabša.

Na primer, vsi poznamo občutke, ko počnemo neko vsakdanjo stvar popolnoma avtomatično.  O izvedbi sploh ne razmišljamo, ker smo jo že tolikokrat izvajali, da smo jo osvojili. Na primer hoja. Toda kakor hitro se bomo znašli v situaciji, ko bomo o izvedbi začeli razmišljati, se bomo znašli v težavah. Predstavljajmo si, da želimo prečkati dvorano, kjer smo pravkar na slavnostni prireditvi, okoli nas je ogromno ljudi in vsi pogledi so uprti v nas. Takrat se prav lahko zgodi, da bomo pričeli razmišljati, kako nas vsi gledajo ter da se moramo lepo držati, mirno stopati, delovati sproščeno… Tako smo izključili avtomatizem in vsak korak bo pomenil večji mentalni napor  in borbo za naraven videz, ki ga želimo dajati. In takrat, ponavadi delujemo zakrčeno in nesproščeno, veliko pa imamo tudi možnosti, da bomo nerodno stopili. He! In to v tako naravni situaciji kot je hoja, ki jo vadimo že praktično vse življenje.

Kako je šele z vrhunskim športnikom!

Razlaga  starega klišeja o dobrih izvedbah na treningu in slabših na tekmi.

»Na treningu sem  odličen, ko pa pride tekma pa enostavno ne pokažem kar znam!« velikokrat  javkajo športniki po neuspešnih nastopih na tekmovanjih. Poglejmo zakaj se to dogaja.

Na treningu je športnik sproščen in brez pritiska izvaja naloge v veliki meri nezavedno, avtomatsko. In mu gre dobro. Ima dober občutek in gre na tekmovanje z mislijo, da je dobro pripravljen. Toda na tekmovanju se prične zavedati pomembnosti tekme, da bo imel na voljo le nekaj minut igre in če takrat ne bo pokazal kaj zna… ali pa, da traja preizkus le nekaj sekund in če takrat naredi napako, je ne more več popraviti. Tako prične razmišljati:

« Moram pokazati kaj znam. Kako mi je že to uspevalo na treningu? Kaj sem naredil, da so stvari tekle kar same po sebi?« 

Začne se ukvarjati z mislijo, kako bi čim bolje izvedel nalogo in se  želi osredotočiti na prav vsak gib ali dražljaj, ki je pomemben za dobro izvedbo. To pa ni mogoče, saj je kapaciteta pozornosti na določeno število dražljajev omejena in možgani lahko zavedno operirajo le z določenim številom informacij. Ko je teh preveč, pride do zmede in športnik prične delati napake.

Kaj pa se dogaja z možgani, ko so v stanju optimalne izvedbe oz. avtomatizacije?

Športniki vsekakor počnejo nadpovprečne in za vsakdanjega človeka nenormalne reči. Ali je povsem normalno, da so nekateri sposobni preskočiti letvico s palico na takšnih višinah, kot to počnejo danes vrhunski atleti z milimetrsko natančnostjo? Ali pa, da alpski smučar na dveh smučeh pri vrtoglavi hitrosti 130 km/h izpelje zavoj tik ob količku, natančno po robnikih? Pa tenisa?, ki kljub nasprotnikovem servisu, ko žoga leti kar 200 km/h, le to ubrani in jo zmagoslavno pošlje mimo nasprotnega igralca! Ko so ugotavljali, kateri možganski valovi se pojavljajo pri ljudeh v trenutkih, ko izvajajo nekaj vrhunskega, nekaj nadnaravnega in nenormalnega, (npr. z enim udarcem roke prelomiti veliko števili opek, ali z glavo razbiti ledene zamrznjene plošče) so ugotovili dvoje:

  • Ti ljudje so se pred izvedbo mentalno pripravljali  tako dolgo, dokler niso padli v stanje, ki je značilno za možganske valove tipa alfa. To so srednje hitri valovi, značilni za stanje sproščene budnosti, katerih frekvenca je 7 – 13 Hz, in se pretežno pojavljajo pri otrocih starih od 7 – 14 let ter redkeje pri odraslih (Zohar, Marshal, 2000). To stanje je značilno tudi za hipnozo oz. avtogeni trening ali različne oblike meditacije. Ob izvedbi so njihovi možgani delovali prav v alfa valovih. Te osebe so poročale, da so bile v stanju, ko niso razmišljale kako bodo nalogo izvedle, temveč so s pomočjo mentalne priprave zdrsnile v stanje, kjer so nalogo enostavno izvedle. (nekaj takšnega lahko preberemo tudi v zelo znani knjigi, pisatelja Evalda Fliserja, čarovnikov vajenec, v poglavju O umetnosti šivanja hlač)
  • Ko so v ponovnem poizkusu te iste osebe pričeli motiti z različnimi distraktorji ali jim govoriti na kaj naj se koncentrirajo, so pri nekaterih opazili, da so možganski valovi alfa prešli v valove beta. To so hitri valovi (13-30 Hz), zna?ilni za osredotočeno umsko delo in se pretežno pojavljajo pri odraslih ljudeh. Torej valovi, ki nekako odgovarjajo opisu stanja v katerem se nahaja skoncentriran športnik. Osebe v tem stanju niso  izvedle naloge ampak šele, ko so se vrnile v stanje alfa možganskih valov.

Na podlagi teh znanstvenih ugotovitev lahko predvidevamo, da so športniki, ki ne pokažejo na tekmovanjih svojega znanja, mentalno narobe orientirani! Na treningih se nahajajo v alfa stanju in uživajo sadove sproščenosti in avtomatizma, na tekmovanjih pa preklopijo na beta stanje in se spotikajo po dvorani! Seveda pa bi morali ravnati ravno obratno.

Mislim, da ni več potrebno veliko računati in obremenjevati možgane, da bi odgovorili na vprašanje, ki smo ga zastavili v naslovu tega članka.

Na tekmovanjih ne težimo h koncentraciji. Težiti moramo k avtomatizmu,  saj je tako tudi v naravi. Cilj možganov pri učenju vsake spretnosti je avtomatizacija, saj se na ta način sprosti  kapaciteta za koncetracijo na nove dražljaje, ki jih moramo obdelati in se s tem učiti novih znanj. Seveda pa koncentracijo potrebujemo pri učenju nešteto pravilnih gibov. Ko pa nekaj že obvladamo, pa ne komplicirajmo! Zberimo pogum in odločnost in pustimo, da steče samo!

Komentarji

2.6.2012 15:33
ANJA
Ja to pa je ful res! Joj ko bi to vedla še takrat ko sem trenirala odbojko bi bilo vse drugače. Pa še kak trener bi si to moral prebrat!
25.11.2012 21:33
Adrijana
Jaz se strinjam z Anjo, da je to vse res, ter da bi si to moral prebrati še kakšen trener. Zato bom dala to prebrati svojemu trenerju...pa da vidimo kaj bo rekel!

Dodaj komentar

Komentarje lahko dodajajo samo registrirani uporabniki. Prijavi se ali registriraj.