Vloga zaznavanja v športu

Koliko je pomembno zaznavanje v športu? Kaj je s pozornostjo? Ali ti procesi pasivni potekajo nezavedno in nanje ne moremo vplivati? Kako lahko trenerji vseeno vplivate na boljše zaznavanje in ločevanje pomembnih informacij pri športnikih? Odgovore bomo skušali najti predvsem skozi primere v alpskem smučanju. 

Dejstvo je, da je smučanje zaradi svoje specifičnosti in kompleksnosti zelo zahteven šport, ki vsebuje veliko značilnosti. Smučar, ki je že zaradi okornosti opreme omejen v gibanju, (nekdo je na neki seji trenerjev slikovito opisal smučarja kot še zadnjega viteza današnjega časa) zaznava veliko dražljajev in mora biti pozoren na  številne zunanje in notranje dejavnike, ki bodo odločali o njegovem rezultatu.

V tekmovalnem športu  vemo, da  je merilo rezultat. Rezultat je tisti, ki pove, koliko si sposoben v disciplini, ki jo določajo pač za tisto panogo najbolj pomembni dejavniki. Vsi športniki, tudi smučarji, se borijo seveda za najboljši rezultat, ki jim prinaša zadovoljitev za njihov trud in težke treninge, pa nenazadnje tudi eksistenco. Najboljši rezultat pa pomeni, da se je, glede na trenutne sposobnosti, najbolje odzival na dražljaje, ki določajo neko disciplino. Procesu odzivanja na dražljaje pravimo tudi informacijski proces.

Največji delež, v zvezi z odločitvijo, kakšen odgovor bomo na določen dražljaj dali, odpade na možgane v času, ko se dražljaj pojavi in ko odgovorimo. Tak model je prikazan na sliki 1 in predstavlja model informacijskega procesa vedenja. Zajema dražljaj in odgovor, najpomembnejše pa so številne mentalne operacije, ki potekajo med njima. Tri pomembne stopnje oziroma mentalne operacije so percepcija oz. zaznavanje, centralni procesi in odločitev o odgovoru.

Kot vidimo zgoraj igra pri odzivanju na dražljaje veliko vlogo percepcija ali zaznavanje in določeni centralni procesi med katerimi je zelo pomembna pozornost. Oba bom poskušal z vidika alpskega smučanja nekoliko podrobneje predstaviti.

Iz modela informacijskega procesa je razvidno, da zaznavanje določa pozornost, zato gremo kar lepo po vrsti.

ZAZNAVANJE

Zaznavanje kot aktivni proces

Ko nekaj gledamo, ne zaznavamo le vzorcev svetlobe barve ali teme, temveč predmete. Še več, predmete tudi prepoznamo ali pa vemo, da jih še nismo videli. Možgani informacij ne sprejemajo zgolj pasivno, temveč tisto kar vidimo, interpretirajo in skušajo osmisliti.

Ta proces lahko lažje vidimo, če si ogledamo način, na katerega možgani osmislijo stvari, kadar zato nimajo dovolj informacij. Če nekaj časa gledamo figuro, kot je Neckerjeva kocka, ugotovimo, da se tisto, kar vidimo spreminja. Najprej jo bomo videli obrnjeno v eno stran, nato v drugo. To se nam dogaja celo, če si prizadevamo, da se nam ne bi. Ta pojav ni niti nameren, niti zavestno nadzorovan, temveč nekaj kar možgani naredijo, pa če hočemo ali ne.

SLIKA 2. Neckerjeva kocka, če nekaj časa gledamo v kocko, se prične le-ta, ne glede na našo voljo, obračati.

Neckerjeva kocka nam kaže pomemben vidik zaznavanja. Ko nekaj gledamo, nezavedno ugibamo ali domnevamo, kaj vidimo. Ker navadno z našim domnevanjem ni težav, niti ne spoznamo, da so to le domneve. Tako tudi smučar nezavedno med vožnjo ugiba, ko zaznava različne dražljaje.

Neckerjeva kocka nam torej kaže, da ni nujno, da vidimo točno tisto kar obstaja, temveč, da to kar obstaja, možgani po svoje interpretirajo. To se ujema s kasneje opisanimi različnimi vodili pri ocenjevanju oddaljenosti predmetov (poglavja o konstantnosti velikosti, o paralaksi gibanja…), ko bomo videli, na kakšne načine vse si možgani pomagajo, da bi ocenili pravilno lego predmetov v okolju. Vseh teh mehanizmov se ponavadi niti ne zavedamo. Vidimo torej, da je zaznavanje proces, ki poteka tudi neodvisno od naše volje in je predvsem osmišljanje in interpretiranje informacij, ki jih prejmemo prek naših čutil.

 

Razvrščanje zaznavnih sestavov

Kateri zaznavni sestavi pa najbolje vplivajo na zaznavanje pri alpskem smučanju? Katera čutila najbolj uporabljamo pri smučanju?

Omenil bom Gibsonovo razvrstitev, ki je postavila pod vprašaj tradicionalna proučevanja čutnih organov kot pasivnih sprejemnikov dražljajev. Namesto tega je poudaril obveščevalno zbiralne vidike čutil.

Kateri so zaznavni sestavi, ki nas zanimajo pri smučanju oziroma katera čutila moramo z ustreznimi pristopi najbolj razvijati:

a) uravnavanje ravnotežja

Izredno pomembno pri smučanju, saj smučar neprestano išče ravnotežje. Vseskozi mora zaznavati različne sile, ki delujejo nanj pri vožnji med zavoji. Vestibularni organ  zaznava sile težnosti in pospeška. Smučar na ta način dobiva informacije, kakšen je njegov nagib v zavoju, kakšna je njegova hitrost. V primeru napačnega zaznavanja lahko pride do zdrsa smuči in padca.

b) Haptični

Haptični usmerja pozornost na dotik, ki poteka preko mehanoreceptorjev v koži, sklepih in mišicah. Tako pridobivamo informacije o stiku s podlago (v našem primeru smučarja sneg) in o različnih mehaničnih srečanjih (npr. grbine na progi). Zelo pomembno je, kako je smučar pozoren na dotik s snegom, saj mu čim manjši pritisk smuči na podlago in čim manj oddrsavanja omogoča hitrejšo izpeljavo zavojev skozi označeno progo.

c) Vidni

Gledanje je, kakor tudi pri vseh drugih športih v katerih tekmujejo športniki, ki niso zaznavno hendikepirani, izredno pomemben zaznavni proces. Vidno zaznavni aparat nam posreduje informacije o naklonu terena, o vrsti snega, kje se nahajajo količki, koliko so oddaljeni. Predvsem zaznavanje oddaljenosti je pri smučanju zelo pomembno. Smučar mora oceniti oddaljenost, upoštevajoč hitrost, od količka in izbrati pred njim ustrezen trenutek, ko bo pričel delati zavoj. Ali pa mora oceniti, kako daleč je od skoka, grbine. Skratka ocenjevanje oddaljenosti s pomočjo vida je pri smučanju pomembna sposobnost, ki  jo športnik pridobi skozi izkušnje v prostoru. Kako to počne, katere sposobnosti razvije pri tem v pomoč, na kaj morate biti trenerji pozorni in kako trenirati, bom nekoliko podrobneje opisal v spodnjih poglavjih.

 

Konstantnost velikosti

Ena izmed  sposobnosti, ki jih športnik potrebuje, da čim bolje oceni okolico se imenuje konstantnost velikosti. Pomeni pa, da stvari zaznavamo kot stalno enako velike, čeprav velikost slik te stvari na mrežnici ni konstantna, ker se s spreminjanjem oddaljenosti stvari spreminjajo. Ko je antropolog Turnbell peljal neko pleme pigmejcev, ki so do tedaj vse življenje preživeli v gozdu, na širno ravnino je bila to zanje povsem nova izkušnja. Ko so se v oddaljenosti pokazali bizoni kot majhne pikice so mislili, da je to roj čebel, za oddaljeno ladjo pa so predpostavljali, da je kos lesa. To pomeni, da ljudje potrebujemo vrsto izkustva, da se nam razvije sposobnost zaznavati okolje. Pri tekmovalnem smučanju je, kot sem že omenil ocenjevanje oddaljenosti še kako pomembno zaradi količkov in kot so ugotovili, pridobimo sposobnost ocenjevanja oddaljenosti na podlagi izkušenj, kar pomeni, da mora smučar vaditi pri različnih hitrostih in različnih oddaljenostih od količkov (različne postavitve prog) tako, da dobi naš zaznavni aparat čim več izkušenj v zvezi z globino in oddaljenostjo v okolju.

Za boljše zaznavanje oddaljenosti pa naši možgani uporabljajo globinska vodila, ki nam pomagajo pri oceni oddaljenosti določenega predmeta. Izmed vseh bom opisal le eno, ki po moji oceni najbolj vpliva na zaznavanje oddaljenosti v smučarski situaciji:

 

Paralaksa gibanja

Če se premikamo se nam zdi , da se stvari, ki so nam bliže, pomikajo z drugačno, večjo hitrostjo kot bolj oddaljene stvari. Za precej oddaljene stvari pa se nam celo zdi, da se pomikajo z enako hitrostjo kot mi ali celo da stojijo. Možgani te informacije uporabljajo kot znak za to kako daleč stran je kaj. Torej smučar pri večji hitrosti zaznava bolj oddaljen količek, kot da se približuje bolj počasi. Bliže je količku, hitreje se mu zdi, da se le-ta približuje. To vodilo ali sposobnost, ki jo pridobijo možgani, je pri smučanju treba dobro izuriti, saj nam pomaga, da nas količek ali skok na progi ne preseneti in ne zamudimo pravega trenutka za začetek zavoja ali za pravilen položaj pred skokom. Velja si ga zapomniti predvsem pri hitrih disciplinah, saj so tam oddaljenosti med vratci in hitrosti smučarja največje. Trenerji morajo predvsem začetnike v hitrih disciplinah opozoriti na to vodilo, saj imajo le ti zaradi pomanjkanja zaznavnih izkušenj v večjih hitrostih, z ocenjevanjem oddaljenosti največ težav.

 

Figura in ozadje

Če bi se vprašali, katera je pravzaprav najpreprostejša zaznava, s katero reagiramo na dražljaje zunanjega sveta in jih strnemo v to, kar imenujemo predmet, je to razlikovanje med likom in ozadjem. Ko gledamo stvari, jih praviloma gledamo kot figure ali like, postavljene pred ozadje, podlago. Lik je nekaj enovitega in celovitega. Notranja organizacija je visoka. Pogosto se zdi plastičen. Od podlage se jasno loči in zdi se, da leži pred njo. Lega lika je v polju natančno določena. Vedno je v središču pozornosti. Lik tudi impresionira opazovalca, človek si ga lažje zapomni.

Nasprotno pa je podlaga bolj difuzna, slabo organizirana in nedoločena. Ne dojemamo je jasno in razločno, nima niti prave površine, zdi se, da leži razblinjena za likom.

Zakonitost zaznavnega organiziranja dražljajev so prvotno podrobno preučevali pri zaznavanju risb, kjer sta ustrezna izraza lik-podlaga in nato razširili še na vidno zaznavanje prostora, kjer sta ustreznejša izraza  figura in ozadje. Omenjeno načelo zelo jasno opazimo, kadar gledamo dvoumne figure, kakršna je Rubinova vaza. Ko jo gledamo, vidimo ali vazo, ali pa dva profila obraza. Bistveno je, da profila, ko gledamo vazo, izgineta in postaneta podlaga. Ko pa gledamo profila, izgine vaza. Razlog, da obojega ne moremo videti hkrati, je to, da naše zaznavanje stvari, ki jih gledamo, organizira v figure, ki so pred ozadjem.

 SLIKA 3. Rubinova vaza

V našem primeru smučarja tekmovalca je lik ali figura količek,  podlaga pa vse ostalo (npr. teren, naslednja vratca…). Smučar mora razviti takšno sposobnost zaznavanja, da bo spremljal oboje. Zaradi preciznosti vožnje ob količku mora bit pozoren nanj in natanko oceniti kje se nahaja, obenem pa mora spremljati tudi podlago, teren, luknje,  grbine in gledati v smeri naslednjega količka. To lahko naredi z nenehnih hitrim spreminjanjem pozornosti. Pri tem pa je pomembno, da ne premika oči ali celo glave, temveč poizkuša imeti usmerjen pogled v eno smer in spreminja samo pozornost. Gre za izredno hitro menjavanje pozornosti, ki se jo naučijo smučarji skozi številne vožnje med količki. Smučar ne sme nikoli zadržati pozornosti samo na liku ali samo na podlagi, kajti to je lahko za reševanje pričakovanih in nepričakovanih problemov na progi zanj usodno. To sposobnost imajo najmanj razvito predvsem mlajši smučarji in to najbolj v slalomu, saj jim količek, ki je ponavadi večji kot so oni sami, predstavlja tako veliko oviro, da se vsa pozornost osredotoči samo na količek, pri tem pa pozabljajo na smer vožnje ali konfiguracijo terena, luknje na progi, ki so v slalomu praktično venomer prisotne, pogosto pa celo na samo tehniko smučanja. Tako pričnejo vleči zavoje pod vratci. Zato jih je potrebno učiti, da niso pozorni le na kol temveč tudi na podlago!

 

Zaznavna naravnanost

Naše vsakdanje zaznavanje je v veliki meri odvisno od okolja in vrst stvari, na katere smo navajeni. Anisova in Forstova (1973) študija je pokazala, kako se vidno zaznavanje v mestu živečih kanadskih Indijancev plemena Cree razlikuje od vidnega zaznavanja Indijancev istega plemena. Ko sta preiskovala njihovo zaznavanje, sta ugotovila, da je bila večina tradicionalnih Indijancev, živečih na deželi, mnogo boljših pri vidnih nalogah, kakršna je presoditi, ali sta dve črti vzporedni ali ne. To so bili sposobni narediti s črtami pod katerim koli kotom, medtem ko so v mestih živeči kanadski Indijanci zmogli to v večini primerov pravilno povedati le za črte, ki so bile postavljene navpično ali vodoravno. Domnevali so da je vzrok v tem, ker so mestni Indijanci živeli v “grajenem okolju”, kjer so stavbe navpične, torej so bili izpostavljeni le vodoravnim in navpičnim črtam, medtem ko so tradicionalni Indijanci živeli v tundri in so črte videvali pod vsemi  koti.

Domnevajo, da v nas nastane posebno stanje, ki se imenuje zaznavna naravnanost, v katerem smo sposobni zaznavati določene vrste informacij, predvsem tiste, ki jih imamo okoli sebe v svojem prostoru in jih naši zaznavni organi lahko zaznavajo. Pred leti sem v reviji Vrhunski dosežek naletel na članek “Če želite biti vrhunski smučar, se morate preseliti v gore” (Paul Gastin, Carolina Burg 1997) , ki je imel podobno ozadje. Med drugim je opisoval, da Angleži nikoli ne bodo postali vrhunski smučarji, ker kljub denarju, ki jim omogoča enako število treningov, kot v ostalih ekipah, nimajo v svojem življenjskem prostoru toliko strmih hribov,  ki bi omogočali zaznavnemu aparatu dovolj informacij o različnih nakloninah terenov, kar je seveda pri alpskem smučanju pomembno, saj se jim nato nekatere proge zdijo zelo strme, ker jih niso vajeni. Zato avtor zaključuje, da se morajo, v primeru vrhunskih ambicij, preseliti v alpske predele našega planeta. To teorijo na nek način potrjuje športna pot družine Kostelič, ki se je praktično preselila v Avstrijo  v vznožje ledenika in tam živela ter trenirala. Vrhunske rezultate, ki so sledili, poznajo praktično vsi.

Vsi dosedanji primeri kažejo na to, kako je pomembno, da športnikovemu zaznavnemu aparatu posredujemo kar najve? različnih informacij, tako da bo razvil čim boljšo sposobnost ocenjevanja lastnega položaja v prostoru in ocenjevanje okolja okrog sebe. Tukaj je največja vloga trenerja, da venomer išče različne terene in različne dražljaje za športnika ter s tem bogati njegov spekter reševanja in prilagajanja na različne izzive, ki so predvsem v smučarskem športu nenehno prisotni.

Brez komentarjev

Dodaj komentar

Komentarje lahko dodajajo samo registrirani uporabniki. Prijavi se ali registriraj.